Tiha radost

, , Leave a comment

Pride kot nepričakovan gost, ki prinese vonj daljnih krajev, okus prostranstev in zgodbe o doživetjih, ki prebujajo vse čute.

Samo umiriti se je treba, nič pričakovati, samo biti, tihi, vdihniti zrak, ki je naenkrat  svež in opojen. In takrat pride. Mehurčkasto kipenje, ki obda telo in se spremeni v sladko napetost, ki upogne telo v lok, ustnice v nasmeh in topla solza spolzi po obrazu, polna nektarja čiste radosti.

In spet in spet prihajajo valovi novih, neznanih občutij, vsak slajši, vsak višji in bolj prežemajoč, povezujoč.

Um je tiho, telo lebdi v popolnem ravnovesju, srce poje pesem enosti čiste zavesti. Radost … Zaradi nje same. Ljubezen, zaradi čistega veselja obstoja.

Največji užitki, ki jih lahko ustvari človek, so le bleda senca občutij ob zlitju s čisto zavestjo, ob dotiku plameneče strasti Jaz sem, ki sem. Besede postanejo odveč. Nepotrebne, saj ni želje, da bi bile izgovorjene ali zapisane. Zakaj bi govorili o plamenu sveče, o vonju kadil, ko pa smo sredi žarenja sonca, sredi zvenenja dišav toplih, kipečih energij neskončnosti?

In to je šele začetek.

 

Leave a Reply