Prazniki

, , Leave a comment

Veseli del leta. Luči v temi, sneg za popolno vzdušje, kadar še imamo srečo. Iskrive oči hitečih ljudi rdečih lic in topla sopara vabljivih, vročih otokov kuhanega vina sredi hladnih ulic.

Lepo je, prijetno. Lepo, dokler se ne zavemo še drugega pomena besede praznik. Besede, ki nas sicer običajno spomni na nekaj svečanega, posebnega, na druženje, na obilje hrane in daril. Ne pomislimo pa, da lahko pomeni tudi praznino, izpraznjenost, osamljenost. Vse, kar čuti veliko ljudi, še posebej ob praznikih. Sredi veselih množic se marsikdo počuti popolnoma samega. Pa tudi vse te množice s hlepenjem po »zabavi«, darilih in z obnašanjem, ki ga diktirajo mediji, prav tako samo polnijo praznino, s katero se ne morejo, ne želijo soočiti. S praznino v sebi, v umu, ki ga oblikujejo vplivi drugih, in nam vsak dan znova daje občutek, da ne živimo lastnega življenja. S srcem, ki bije v prazno, neslišano, neuslišano, dokler njegov glas, glas Duše, nekega dne enostavno ne zamre.

In tudi zato so prazniki, da uvidimo, se spomnimo, se izpraznimo vsega balasta, si vzamemo čas in izkusimo, da nas še toliko obilja okrog nas, luči in ognjemetov ne more izpolniti. Da si dovolimo postati vsaj za hip pred vso večnostjo, se zazreti vase, spet prisluhniti glasu v srcu, prižgati luči raje v sebi. Okrasimo sami sebe z globokimi, izpolnjujočimi izkušnjami zavesti Duše, zavesti Jaz sem, ki sem.

 

Leave a Reply