Želje in strast

, , Leave a comment

»Po zgodbi, ki si jo slišal zadnjič, zdaj bolje razumeš delovanje sveta. Vidiš, da pri izbirah nikakor nisi tako svoboden kot si domišljaš. Dokler greš skozi življenje bolj ali manj nezavedno, ujet v strukture, ki se jih ne zavedaš … Hmm, dokler je tako, res težko govoriš o svojem življenju in izbirah, o svojih kreacijah in manifestacijah.

Prvi korak, zdaj ko vse to veš, vodi seveda iz tesnega in neusmiljenega objema energijskih vrtincev. Stran od njihovih sugestij, vsiljenih prepričanj in nenenakopravne energijske izmenjave.«

»Ja, res. Zdaj, ko vem, se že veselim tega. Ampak, zakaj imam občutek, da ne bo prav lahko?«

»Res ne bo čisto lahko. Bo pa vredno vsakega trenutka, ki ga boš namenil osvobajanju. Saj veš, življenje ni lahko, je pa preprosto. Preprosto je, ko se zaveš sebe in svoje resnične narave. Potem se iz senčnih dolin dvigneš na sončna, cvetoča pobočja s čudovitimi razgledi. Toda …«

»Vedel sem, da je vedno še nekaj,« sem zavil z očmi.

»Je, seveda. Še malo globlje bova segla v strukturo vsega kar je. Šla bova na sam začetek in potem se bo vse postavilo na svoje mesto. Torej, greva?«

»Ok, če je res treba,« sem se precej nejevoljno strinjal. Za menoj je bil dolg dan.

»Treba ni, je pa fino, če veš od kod zares prihajaš. Tako kot abeceda. Brez črk ne moreš sestavljati besed in svojih misli izraziti v knjigi. In ne moreš pričakovati, da boš postal mojster manifestiranja, ne da bi vedel kdo si in kako vse skupaj deluje.«

»Saj razumem, samo utrujen sem,« sem odgovoril.

»Vidiš, utrujenost, izžetost ob koncu dneva. Ravno to je namen vrtincev. Da skoraj vso energijo porabiš za vzdrževanje njih in za ohranjanje svoje podobe po njihovi meri, svoje osebnosti, ki se je oblikovala pod njihovimi vplivi. Vsega s čimer se večina ljudi identificira. Ampak to nisi ti. To so samo strukture, ki imajo v vaši resničnosti seveda svoj namen, zahtevajo pa za svoje delovanje ogromno vaše energije. Ampak dovolj o tem. Greva na začetek časa, v točko prvinske zavesti.

Vse se je začelo z zavestjo, s čisto zavestjo Duha. Vseobsežno, brezčasno zavestjo. Vem, tega si nikakor ne moreš predstavljati, ampak saj ni treba. Je samo ozadje zgodbe, ki nima začetka in konca.

In potem? Bila je zavest, ki se seveda zaveda same sebe, svoje neizmernosti in večnosti.

»Kaj pa počne taka zavest?« se nisem mogel upreti radovednosti.

»Ničesar ne počne. Enostavno je. Zavestna sebe je in neskončnih potencialov, ki jih nosi v sebi.«

»In kje je tukaj energija?« sem se spomnil na včerajšnjo zgodbo. »Praviš, da tudi energija obstaja od nekdaj.«

»Res je. Vendar v čisti zavesti ni bilo energije. Ta pride pozneje, ko se v zavesti Duha pojavi prvobitna želja po uresničitvi, po manifestiranju vseh neskončnih potencialov, ki jih nosi v sebi. Želja, da se preko njih prepoznava skozi večnost. In bila je svetloba.

Prvobitna želja je s svojo intenzivnostjo zgostila čisto zavest v energijo in v iskro manifestirane kreacije. In ta prvobitna želja po ustvarjanju je še vedno del nas, ki smo eno z zavestjo Duha.

Prvobitna želja je odgovor na vprašanje zakaj. Zakaj ves čas čutimo vzgib po ustvarjanju nečesa novega? Zakaj smo v ustvarjalnem procesu najbližje sebi in zakaj takrat čutimo prvinsko strast, energijo, ki teče skozi nas?

Zdaj veš. Veš, da si ob manifestiranju, sredi ustvarjalne strasti, najbližje resnični naravi, svoji in vsega kar je.

»Ampak zakaj ne čutim več te strasti?« sem nekoliko obupano posegel vmes. »Imam želje, seveda, ampak zdaj vem, da niso čisto moje, da so del struktur kolektivne resničnosti in njihovo uresničevanje predvsem koristi njim, ne meni.«

»Res je. Dokler so želje rezultat miselnih procesov, ki so spodbujeni od zunaj … No, take želje v sebi ne nosijo skoraj nobene strasti. Kratkotrajna evforija občutkov ob novih igračkah in obetih kaj vse ti bodo prinesle v življenje … To vsekakor ni strast, čeprav je večina ljudi prepričanih, da je, ker se pač ne poznajo in ostajajo ujetniki plehke kolektivne zavesti.

Resnično strast, ki je strast duše, je nemogoče zamenjati s čim drugim. Je vseprežemajoča. Čutiš jo s celim telesom in takrat si povezan s prvobitno energijo, ki lahko manifestira karkoli. Takrat veš, da vse že je, da je samo od tvojih izbir odvisno kaj se bo manifestiralo in kakšne izkušnje boš živel.

Strast je ustvarjalna energija, prav tista iz začetkov vsega kar je. Ko boš presegel kolektivno zavest in se obrnil nazaj vase, ustvaril prostor tišine v sebi za pogovor z dušo, z resničnim seboj, si ponovno zaupal … Takrat ti bo vse na voljo in boš mojster manifestiranja.«

Obmiroval sem, posegel vase, stran od misli, v prostor tišine, ki je vedno tukaj, če se ga želimo dotakniti. Če si dovolimo.

»Huu, zdaj pa čutim,« sem skočil pokonci in kar zaplesal po sobi. Strast duše je gorela skozi mene, drhtela in sladko ščemela. Ni bilo misli, ni bilo časa, ničesar ni bilo in hkrati je bilo vse.

 

Leave a Reply