Izbrati ali ne izbrati?

, , Leave a comment

Končno sem našel večer zase, čeprav že v novem letnem času. Večer in mir, da se ponovno srečam s seboj v točki tišine.

Intenzivno obdobje je bilo. Lahko bi rekel, da zelo prijetno, čeprav na čisto poseben način, skozi občutke, ki jih s seboj prinese intenzivna rast zavedanja. Z ničemer primerljivi občutki so to, polni kontrasta in nihanj razpoloženja, želja po umiku in po času. Času zase, v naravi, ki omogoča, da se širše zavedanje vtke v vse nivoje bivanja, v vsako celico telesa.

Globoko me je preželo, me toplo obdalo in že je bil tukaj Glas, tako prijeten, tako tih, tako bogat … Glas Duše ob katerem zbledi svet in se poležejo misli. Kot jesensko listje, ki pade na tla ob barvah brezvetrja sončnega zahoda.

»Dolgo nisva govorila,« je tiho žuborel glas in me vabil v sveže globine brezdanjega zavedanja in sladkosti brezčasja.

»Ja, res dolgo, predolgo,« sem še uspel oblikovati eno zadnjih misli, preden sem se hvaležno potopil v trenutek, v zdaj.

»Vem, da je intenzivno in ne vedno lahko zate, » je nadaljeval Glas. »Kontrasti so veliki, včasih preveliki. Povezovanje minljivega in večnega tesno omejenega in brezmejnega, človeka in Duše, niti ne more biti prav enostavno. Bo pa vedno lažje, obljubim,« je godel glas. »Lažje bo, ker bodo tvoji odpori vedno šibkejši, zavedanje vedno širše, dokler se ne boš nekega dne enostavno popolnoma zlil z vseobsegajočim bivanjem Duše. Tukaj in zdaj, v človeški podobi. Dosežek, izkušnja prebujenja, ki ji ni enake.

Poslušal sem in se predajal vibracijam Glasu. Res sem ga pogrešal. In ravno nocoj sem bil pri volji za zgodbe.

»Ali poznaš zgodbo o človeku, ki je edini videl v deželi slepih?« sem poslal vprašanje nekam navznoter. Tišino sem si razlagal kot željo po nadaljevanju, zato sem povzel …

»Kot prebujen in videči lahko jasno vidiš početje množic slepih. Vidiš, da je skoraj vse njihovo početje, ki ga seveda opremijo z nalepkami pomembnosti in smisla, namenjeno služiti gospodarjem, energijskim vrtincem, ki so jih, ironično, ustvarili sami. Slepijo se in zaslepljeni so z drobnimi odmerki svobode in zadovoljstev, ki so ravno dovolj prijetni in zasvojljivi, da jih še tesneje povežejo v suženjstvo in lažne občutke varnosti.

Vidiš seveda tudi, da sam kljub budnosti in sposobnosti videnja še naprej počneš podobno. Tudi zdaj, ko vidiš in veš, da tega ne želiš več, zdaj, ko vidiš svet in vse njegove možnosti, vse potenciale za čudovita doživetja.

In vidiš tudi kaj vse te še veže, ko želiš svojo izkušnjo in svoj svet prilagoditi novemu zavedanju. Ugotoviš koliko vezi je, ki te držijo v mrežah struktur ali v mrežah, ki si jih spletel sam.

Poznaš in vidiš poti, ki vodijo iz ujetosti in suženjstva. Moč zavedanja, energija prebujenega, ob vedno blažjih notranjih odporih, te počasi preusmerja iz sveta omejitev. Počasi gre, vztrajnost in odpori energijskih tokov so v tem svetu zelo močni. Toda, kot drobna, vztrajna in neomajna sapica, ki pridobiva na moči in zanesljivo vodi veliko jadrnico sredi oceana, tako tudi ti zase zanesljivo izbiraš nove svetove, novo resničnost.

Včasih se zgodi, da srečaš koga, ki prav tako vidi ali vidi celo jasneje kot ti. Nekaj časa hodita skupaj, uživata in delita izkušnje novega zaznavanja. Potem se spet odpraviš po svojih poteh, nekam vase, nekam v kozmične širjave še nerazkritih sanj zavesti Duha, vsega kar je.«

»Čudovita zgodba,« je smeje donel glas. »Še sam bi jo težko lepše povedal,« so občutki tekli v srce sladko kot najfinejša medena svila. »Toda omenjal si izbire. O njih sva že govorila in morda jih zdaj vidiš drugače. Že veš kako izbrati zase?« je nekoliko bolj resno spraševal Glas.

»Vsak dan se srečujemo z možnostjo izbiranja,« sem začel. »Lahko izberemo oblačila, ki jih nosimo, hrano, ki jo zaužijemo, pot, po kateri pridemo na delovno mesto. Izbiramo v trgovinah, ki nam ponujajo obilje vseh mogočih izbir.

Pa je to res dovolj? Je to vse? Majhne izbire, ki nam dajejo občutek, da imamo svobodno voljo, da usmerjamo svoje življenje, kot želimo. Nikakor ne bi smelo biti dovolj in ni dovolj. S tem, ko sprejmemo in se sprijaznimo z ozkim okvirom izbir, ki nam ga oblikujejo drugi ljudje, institucije, korporacije, svojo svobodno voljo, svojo ustvarjalno energijo predamo v njihove roke. Sprijaznimo se, da tako pač je in da so vse to okoliščine, ki nas presegajo, okoliščine na katere nimamo vpliva. Tako je, dokler se ne prebudimo, dokler ne spregledamo.

Začnemo s preprosto spremembo naravnanosti in z namero, da lahko imamo, izberemo in si dovolimo živeti svojo resničnost. Prevzamemo aktivno vlogo. Da so lahko izbire, o katerih si ta trenutek ne upamo niti sanjati, tudi naše. Obilje, odnosi, zdravje, trajno zadovoljstvo … Vse to lahko izberemo in se uglasimo z življenjem, z resničnostjo, kjer vse to že je. Postanemo Mojstri svojih življenj.

In izbiramo v vsakem primeru. Zavestno ali nezavedno. Na podlagi starih vzorcev in programov v umu, ki sploh niso naši, zato imamo ves čas občutek, da tudi izbire in njihove posledice na nek način niso naše. Ali pa izbiramo neobremenjeno, osvobojeni tovrstnih prepričanj, z lahkotno, igrivo svežino. Saj življenje je igra, če tako izberemo.

Kmalu ugotovimo, da novo življenje postane zabavna in izpolnjujoča izkušnja. Z radostjo spoznavamo, da je vse to šele začetek, uvod v nepredstavljive izkušnje bivanja.«

»Čudovito ti gre,« mi je Glas napletel topel ovoj okrog srca. »Izbire so ti povsem domače, odlično. Kaj pa potem? Kaj potem, ko izbire presežeš?«

»Hmm, nocoj si pa res zahteven,« sem se smeje in nekoliko uporniško odzval. »Saj nisva več v šoli, sam si tako rekel.«

»Res je, Imaš prav, seveda« je spravljivo šepetal Glas. »Pa vseeno, kaj potem, ko presežemo izbire? Naj bo to tema za prihodnjič. Temeljito jo prespi in se kmalu ponovno oglasi,« se je Glas z nežnim izdihom poslovil. Kot svetloba zadnjega žarka zahajajočega sonca, ki ostane ujeta v odsevu pogleda še hip potem, ko sonce potone v modrino večera.

 

Leave a Reply